Single Blog Title

This is a single blog caption
22
Avg

Bratovševa ploščad

Bratovševa ploščad je bila vedno zanimiva – tako za igro kot za druženje. Moji prvi spomini na ploščad in njeno okolico segajo v zgodnja osemdeseta leta. Spomnim se prvih iger, ki smo se jih igrali (skrivalnice, okamenele, ravbarji in žandarji, ristanc, zemljo krast, med dvema ognjema, muhce …). Morda še najbolj zanimiva pa so bila, predvsem za nas fante, plezala. Ta so nam nudila neomejen vir igre. Plezanje, lovljenje, izzivi (kdo kaj zmore) … koliko časa smo preživeli na njih! Po današnjih standardih to ne bi bila več varna igrala (res je kdaj prišlo do poškodbe, a te so vedno prisotne), vendar pa smo se na njih utrdili in se predvsem družili.

Po ploščadi smo se radi lovili s kolesi – našli smo kakšno palico in kdor je bil zadet z njo je lovil. S kolesi smo se šli tudi prav posebno igro, ki smo ji rekli zapiranje. Cilj je bil, da si s prijatelji na kolesih z zapiranjem tekmoval, kdo bo prvi stopil na tla. Igra ravnotežja in spretnosti pač. Na ploščadi smo se praktično vsi otroci naučili voziti kolo, kotalkati (ja, takrat je bilo to moderno), rolkati (skejtati) in tudi rolanje smo osvojili. Stopnišča pred vhodi v bloke smo uporabili za sedišča in mesto, kjer smo izmenjevali ali “tapkali” nalepke za albume.

Tudi poškodbe nam niso bile tuje. Največkrat so bile kakšne praske in odrgnine, ki smo jih navadno za silo “zakrpali” kar s kakšnim listom trpotca. Teh je še zdaj dovolj na zelenici, ki so bile takrat tudi mesto igre. Največkrat nogometa, čeprav nam je je že takrat zagodel kakšen ostanek pasjega obiska (op. a. iztrebek).

Če si pozoren boš opazil, da med bloki skoraj vedno piha veter. Kadar je bil ta močnejši smo to izkoristili za spuščanje zmajev, še večkrat pa za spuščanje papirnatih letal z balkona. Tekmovanje čigavo letalo bo poletelo dlje ali višje je bilo vedno zanimivo. Z balkonov pa niso leteli samo papirnati zmaji. Bilo je obdobje, ko na ploščad niso padale zgolj meteorološke padavine, temveč s(m)o bili kdaj deležni tudi zelenjavnih padavin, jajčnih ali pa vrečk, napolnjenih z vodo (kasneje vodnih balončkov). Ko sem bil manjši smo poleti za osvežitev velikokrat izkoristili poletne plohe. Tek po dežju, skakanje po lužah in vonj na ploščadi po takšni plohi so nepozabni.

Stene blokov na ploščadi (predvsem tiste pri vhodih 17, 21 in 27) smo uporabili za igro odbojev z žogo pa tudi za pridobivanje teniških izkušenj. Nekateri stanovalci so bili bolj potrpežljivi, drugi pač manj in so nas preganjali. To nas načeloma ni odvrnilo od igre.

Tudi pozimi smo se znali zabavati na ploščadi. Ob ustrezno nizkih temperaturah smo izdelali drsalnice. Zvečer smo polili vodo v obliki ravne proge in ko je ta zmrznila smo lahko imeli tekmovanje kdo podrsa dlje. Seveda ni šlo brez kepanja za kar pa je nujno potreben sneg, ki ga je bilo enkrat več, drugič pa nič.

Vedno smo bili radi tudi na bližnjih igriščih, predvsem smo igrali košarko in nogomet. V parku smo igrali tudi baseball. Radi smo imeli tekmovanja v skoku v daljino z gugalnico.

Sedaj morda pogrešam kakšen pitnik vode in javne sanitarije. Kot otroci smo imeli do obojega neomejen dostop v takratnih garderobah na mestu današnje Force.

Klopce so bile mesto druženja. Ob odhodu iz šole ali pa po opravljenih obveznostih smo se s sošolci in prijatelji zbirali na določenih mestih. Koliko smeha je bilo tam – pa to brez mobilnih telefonov in interneta, ki ga takrat sploh še ni bilo. Še največkrat pa smo se z družbo posedli na stopnišče pred vhodom v blok in se pogovarjali.

Ne pozabimo tudi na kulturno soudeležbo ploščadi kot mesta snemanja Sreče na vrvici. Film se je takorekoč v celoti odvijal na ploščadi in prijateljem ter znancem smo z veseljem pojasnjevali da smo doma tam, kjer so snemali zgodbo o Maticu, Jakobu in ostalih junakih. Morda manj znan je film Trinajstica – ploščad je sodelovala kot kraj, kjer so oropali banko (danes NLB).

Ploščad je bila vedno kraj, kjer si lahko preživljal čas s prijatelji in spoznaval nove. Tudi danes je nekaj otrok, ki preživijo vsaj delček prostega časa na ploščadi, a takšnega otroškega vrveža kot je bil nekoč (žal) ni več.

— Miha Bizant

You are donating to : Greennature Foundation

How much would you like to donate?
$10 $20 $30
Would you like to make regular donations? I would like to make donation(s)
How many times would you like this to recur? (including this payment) *
Name *
Last Name *
Email *
Phone
Address
Additional Note
paypalstripe
Loading...