Single Blog Title

This is a single blog caption
07
Jun

Milanova zgodba

Tako bilo je davnega leta 84, ko smo se preselili na Fužine. En del je bil že zgrajen, novejši del se je pa šele začel graditi. Kot mali otroci, namreč bil sem 6 let star, smo bili začudeni nad gradnjo, česa takšnega še nisem videl, gradilo se je na vseh straneh. Ker je bila infrastruktura še v povojih, ni bilo igrišč in seveda za male otroke je bila igra nujna, zato smo se sprva igrali kar na gradbiščih, kar je bilo nevarno a razburljivo. Tam kjer so bile skladiščene konstrukcije za zidanje, smo imeli skrivališča, kjer smo ustvarjali in krepili svojo domišljijo. Imeli smo celo glasbeni kotiček iz železnih štang in plošč. Ropotali smo in nervirali vse po vrsti. Bilo je noro nepozabno, medtem ko to pišem, so prav oživeli spomini. Gradilo se je zelo hitro, kot so nastajale stolpnice in bloki, je istočasno rasla vsa infrastruktura okoli in tako tudi težko pričakovana plezala na igrišču, ki so bila mnogo večja in bolj naklonjena vragolijam. Ko so jih zgradili, veselju ni bilo konca, bili smo čisto obsedeni. Izmislili smo si nešteto iger, med katerimi je bila definitivno najboljša tista, ko je eden oziroma sta dva morala ujeti cel bataljon otrok na dotik, vseh pravil se ne spomnim več, vem pa, da ni bilo dovoljeno tekanje po pesku. Bilo je noro, izvajali smo tek po ovalnih gredah 3 metre visoko, bilo je veliko padcev, eni so bili prav spektakularni in boleči, seveda je bilo kar nekaj poškodb, brez tega ni šlo. Nekdo te je lovil, ti pa dol po toboganu, se ti je začel smejati in vpiti »Zdaj te pa mam!«, ti pa samo hopla s tobogana na gredo in vsi so samo pogledali: »Uuuu nova fora, moram jo obvladati«. Na koncu smo skakali z vrhnje grede čez dvo metrski pas peska na spodnji del tobogana, to je bilo zelo spektakularno in nevarno, namreč bili smo stari okoli 7, 8 let. A kljub temu da so bila plezala narejena, smo še zmeraj zahajali na gradbišča, plezal na žerjave, na delavske barake, ves čas so policaji in čuvaji vohljali za nami, kaj se dogaja, a kaj drugega kot avanturizma nismo počeli, vsaj moja generacija ne. Bili smo zelo, zelo nedolžni, naivni. Imeli smo bogato otroštvo in otroka, ki sem ga gojil takrat, ohranjam še danes, še zmeraj pri 40ih, sem hiter kot strela in še zmeraj precej agilen, za kar se lahko zahvalim prav vsem tem dogodivščinam. Plezali smo na stolpnice po požarnih ceveh, se lovili po stopnišču, bili smo izjemno hitri in spretni in ko se je zgodil padec, je bil ponavadi zelo boleč. Ko smo postali starejši, smo se oddaljevali od igrišč, izmikali nadzoru naših staršev, posebej mamic, ki so ta obdobja doživljale stresno. Veliko jih je delalo v tovarnah in v zelo patriarhali družbi, morale so početi vse: delati doma, v službi, v tovarnah in seveda ukvarjati se z nami otroci, ki smo odkrivali novi svet. Za starše, ki so prišli iz bližnjega juga, je bilo to precej veliko, sploh za ženske, vidno so bile na preži, eno bolj ene manj, moja mama je bila kar zaskrbljena, ker sem bil slaboviden in precej nor in drzen. Vedno je grozila, da če ne neham, da nas bo zapustila, jaz sem se pa skril, počakal da vihar mine in »jovo na novo« v akcijo. Bil sem polomljen, popraskan, padal na glavo, hrbet, na jajca… »U name the body part, we got hit in that body part, hehe«. Bilo je res noro zabavno, bil je hrup ponavadi do kosila, potem so mamice vpile čez balkon: »Kosilo!«, potem pa kot snete sekire laufat nazaj in vpit: »Kdor je zadnji, ta lovi!«. Bilo je res divje in sproščujoče. Pozneje smo se podili po potokih, gramoznicah, s kolesi na vse strani vse do 15. leta. Bili smo divji, a ne škodoželjni, tu pa tam so kašni zavili na stran pota, a le redki, glede na zdajšnje generacije. Živeli smo skromno, a imeli smo vse, bili zelo družabni, se pretepali zares in za šalo. In potem je prišel čas srednje šole in razpada države SFRJ. Vse je postalo sivo, odnosi bolj topi, ker je bilo veliko sovraštva med republikami. To sovraštvo je prisotno še dan danes, le da je bolj prikrito, pravzaprav je vse bolj prikrito. Že čas gimnazije je postregel s popivanjem, eni so se zakajali, meni je bilo to zelo čudno, le da sem s krepkim zaostankom tudi jaz podlegel žuranju. Od takrat pa pogrešam ta preprost mladostniški duh iz osnovne šole. Vsi so šli po svoje, eni v šport, drugi v izobrazbo, eni pa v kaj tretjega… Jaz pa sem dal vse od sebe, sploh po 25. letu starosti, da obnovim ta družabni del mene. Zdaj, pri 40ih, sem precej sam, ker je enostavno zelo težko najti pristne in neškodljive ljudi, ki bi radi delali norčije v naravi, doma… Sploh po prihodu novih tehnologij, so ljudje postali še bolj introvertirani, ni več spontanih spoznanj, videti je veliko dvomljivih obrazov pri zelo mladih ljudeh. Otroci se obnašajo kot odrasli, a biti odrasel je samo ideja o življenju. Če se držiš le tega, zamudiš veliko. Bogastvo se nosi v srcu in ne v denarnici. Tako, to je bil delček mojega življenja, ki je bogato s pustolovščinami, ki se še niso ustavile in se tudi ne bodo, vse dokler bom živ.

— Milan

You are donating to : Greennature Foundation

How much would you like to donate?
$10 $20 $30
Would you like to make regular donations? I would like to make donation(s)
How many times would you like this to recur? (including this payment) *
Name *
Last Name *
Email *
Phone
Address
Additional Note
paypalstripe
Loading...