Single Blog Title

This is a single blog caption
13
Jun

Urškina zgodba

Na Fužinah nisem živela dolgo. Tja sem se preselila leta 2001 v najemniško stanovanje, ko je bil moj otrok star eno leto in pol. Bloki na Fužinah, kakovost gradnje, razpored prostorov v stanovanju, velikost in  kakovost balkonov in velikih, globokih korit za zasaditev rož in zelenja, izdelava kopalnice… vrhunsko! Z gotovostjo trdim še danes, da so to najkvalitetneje zgrajena stanovanja v Ljubljani. Ob prihodu sem doživela neke vrste kulturni šok. Fužine niso bile tisto, kar se je govorilo. Prvi kulturni šok je bil, da so se vozniki držali omejitve hitrosti 40 ali pa 30 km na uro in kar me je najbolj presenetilo, da so na prehodih za pešce avtomobili VEDNO ustavili pešcem, ki so stali pred prehodom, če so ali pa če niso imeli namena prečkati čez prehod za pešce. Čakanje na »usmiljenje« voznikov na Fužinah ni bilo potrebno. Zelo kulturna dejanja voznikov, tudi tistih, ki so radi delili svojo glasno glasbo iz avtoradia. Do takrat sem avtomatično ustavljanje pešcem na prehodih doživljala izključno v Avstriji. In še danes je tako; fužinski okoliš je glede prometne kulture voznikov na najvišji ravni.

Druga stvar, ki me je presenetila je bila, kako so ljudje sproščeno živeli, kot da so ves čas na počitnicah; sprehajali so se po parku, do pošte, v trgovino, na kavico… Energija v Fužinah je skulirana, pa naj bo to staro ali mlado, ni važna barva, vera, narodnost. In tudi okolica je bila vedno lepo urejena, nikoli nasmetena, brez svinjarije in odpadkov. Vsi balkoni so bili zasajeni z rožami, grmički in urejeni v nulo. Parkovne površine so bile sicer čiste, urejene, a takrat še ni bilo prav veliko igral za zelo majhne otroke. Sprehod z malčkom je bil varen, tudi vožnja s triciklom je bila okoli bloka in ob Ljubljanici povsem varna. Knjižnica Fužine je bila otrokov drugi dom; vsak drugi dan je brskal med slikanicami in si jih sposojal na dom. Knjižničarke pa vedno prijazne. Tudi danes, ko grem s Štepanjca na Fužine (tam imam zdravnika, lekarno, knjižnico in prijateljico h kateri grem na kofetkanje), je »scena« v okolišu nespremenjena: skulirani ljudje, prijetni dijaki srednje gostinske in turistične šole, umirjen promet, avti še vedno zvesto ustavljajo pred prehodi za pešce, na balkonih je še več rož in grmičkov, v tem času je zrastel dom starejših občanov… Z eno besedo: Fužine so fajn.

Edina slaba stran, ki je bila moteča, so bili starejši najstniki, ki so se za en čas ponoči zbirali na stopnišču v najvišjem nadstropju moje stolpnice, kjer sem takrat stanovala tudi jaz. Ne morem reči, da mi niso šli na jetra, ko pa so začeli čečkat po zidovih stopnišča in ko je vsako jutro bilo nastlano s cigaretnimi ogorki, sem pa popenila in jim točno tako rekla: »Ne moti me, da se zbirate tukaj, dokler se pogovarjate tiho, na kur*** mi gre pa, da čečkate po mojih stenah, ki sem jih glihkar popleskala in na kur*** mi gre, da puščate čike po leh.«  Dala sem jim prazno piksno od fižola, da jo imajo za pepelnik. In fantje so upoštevali, čiki so bili v piksni… tudi ti »otroci« so bili na nek način kulturni. V Fužinah se nikoli nisem počutila ogroženo in renome Fužin kot »kriminalno naselje« popolnoma zavračam.

— Urška, 48 let, nekdanja prebivalka na Preglovem trgu v Fužinah

You are donating to : Greennature Foundation

How much would you like to donate?
$10 $20 $30
Would you like to make regular donations? I would like to make donation(s)
How many times would you like this to recur? (including this payment) *
Name *
Last Name *
Email *
Phone
Address
Additional Note
paypalstripe
Loading...